gtag('set', {'user_id': 'USER_ID'}); // Nastavi User-ID z uporabo niza user_id vpisanega uporabnika.

Psihoterapija Jaz sem vredu

Psihoterapija

Zakaj se vse skupaj začne?

Navadno je anksioznost posledica dlje trajajočega stresnega stanja, ki napravi naše telo bolj občutljivo za vse občutke v telesu in izven njega. Teh občutkov se človek ustraši in se začne opazovati. S tem ustvarja še intenzivnejše telesne občutke. Anksioznost se lahko začne tudi z nekim težko rešljivim problemom, konfliktom, žalostjo, krivdo ali dolgotrajno zaskrbljenostjo.

Ampak kaj se dogaja in zakaj?

Na delu je avtonomni živčni sistem, ki je sestavljen iz simpatičnega in parasimpatičnega dela. Simpatični je zadolžen za obrambo pred različnimi nevarnostmi, npr. pred napadi živali ali sovražnikov, pred temperaturnimi skrajnostmi, pomanjkanjem vode…Simpatični del živčnega sistema nas pripravi na boj ali beg.

Torej

Namesto da bi kot običajno vsi napeti ob opazovanju občutkov sedeli pred računalnikom ali na kavču, se poskusite namestiti kar se da udobno. Sprostite se, kolikor je mogoče. Nato posvetite pozornost občutkom, ki vas vznemirjajo.
Vzemimo za primer npr. tesnobo v prsih. Prepustite se ji, opazujte jo kot zunanji opazovalec in ugotavljajte, čemu je podobna, kakšne oblike je, barve… Počnite to nekaj minut. Kaj opazite? Ali je ta občutek res tako strašen? Saj ne boli neznosno, ne krvavimo, ne umiramo, nič od tega, samo malo nas tišči. Če bi nam povedali, da je to zaradi prehlada, se verjetno ne bi vznemirjali. Zakaj torej vidimo v tesnobi takšno grožnjo?
Navadno zato, ker ji pripisujemo poseben pomen. Morda se bojimo, da bomo doživeli srčni infarkt, morda, da se nam bo zmešalo, da ne bomo zmogli opravljati vsakodnevnih opravil.

NIČ OD TEGA NE DRŽI. TESNOBA IN DRUGI SIMPTOMI ANKSIOZNOSTI SO POPOLNOMA NENEVARNI!!!

Kako si lahko pomagamo?

Naše običajno početje ob simptomih anksioznosti ali paničnem napadu:

  • Poskušamo pobegniti, namesto, da bi se soočili
  • Borimo se, namesto, da bi sprejeli
  • Prisluškujemo in opazujemo simptome, namesto, da bi jih ignorirali in plavali mimo
  • Nestrpni smo namesto, da bi se prepustili času

Pot ven je torej tlakovana z naslednjimi načini:

  1. SOOČITI SE
  2. SPREJETI
  3. PLAVATI
  4. PUSTITI ČASU ČAS

Vendar pa je to samo pot do sprejemanja in obvladovanja simptomov, moramo pa se zavedati, da ima vsaka anksiozost tudi svoje globlje vzroke, ki se navadno skrivajo v naših vzorcih vedenja, čutenja in mišljenja. Pri vsem tem pa seveda ne gre brez psihoterapije.

Nekaj odgovorov s foruma, ki so nam lahko v pomoč:

Po smrti znanca, ki je storil samomor, so se mi pojavile vsiljene misli »kaj, če se še meni to zgodi

Vsiljive misli so včasih trdovratna in neprijetna zadeva, ampak niso nevarne in prav nikoli se ne uresničijo. Zmešati se vam ne more. Zanimivo je, kako si ta pojem skoraj vsak predstavlja po svoje. Nekateri si predstavljajo, da bodo jezni, kričali na mimoidoče in divjali naokoli, drugi spet, da bodo čepeli nepremično nekje v kotu. Nič od tega pa seveda ni podobno temu, da se nekomu zmeša oz. navadno mislimo s tem psihozo. Skratka vsiljive misli niso nevarne, se pa vedno tičejo tistega, česar ne najbolj bojimo.

Že nekaj časa se borim z obliko depresije in hipohondrije, pred dvema dnevoma sem imel paničen napad, začutil sem da me noge več ne držijo, vrtoglavica, potil sem se, strah me je postalo…

Pozdravljeni, vaša oblika anksioznosti in panike je zelo običajna in pogosta. Paničnemu napadu pogosto sledi splošno slabo počutje in občutki kot jih opisujete. Bistveno je, da se zavedate, da SE VAM PRAV NIČ NE BO ZGODILO!!! Vse to je samo telesni odziv strahu. Pravzaprav ste se ujeli v krog strahu pred strahom.

Zdravim se za depresijo, imela naj bi malo socialne fobije. Težko se vključim v skupino, navežem stike z ljudmi…

Verjetno gre za obliko socialne anksioznosti, ker praviš, da ti je v družbi težko oz. da težko navežeš stike in se večinoma zadržuješ doma. Osebe s to težavo navadno mislijo o sebi, da so slabe, neustrezne in neprimerne za druženje in si poglede, besede in gibe drugih razlagajo kot obsojanje in zasramovanje. To je večinoma posledica kakšnega dogodka v zgodnjih šolskih letih ali tega, da nas v teh nežnih letih prizadene ravnanje vrstnikov.