Tesnoba (anksioznost) in strah
Tesnoba (anksioznost) je precej neprijetno občutenje psihične in telesne napetosti. Lahko rečemo, da gre za zaskrbljenost, usmerjeno na prihodnost. Tesnoba (anksioznost) je naša sopotnica, ko želimo narediti kakšen velik podvig, ker smo takrat v stanju velike pripravljenosti in koncentracije, obenem pa nas lahko včasih tudi hromi. Včasih je tesnoba tudi naša obramba, saj nas varuje pred težkimi občutki in čustvi v ozadju. Če se zamotimo in jo odpravimo, se včasih pojavi v drugi obliki kot telesni simptomi (vrtoglavica, tiščanje v prsih, bolečine v želodcu, izčrpanost). V umirjanje anksioznosti (tesnobe) vložimo velik napor, zato smo včasih videti, kot da se sploh ne moremo sprostiti, vse telo je zategnjeno, nemirno, v stalni pripravljenosti na boj in beg. Ves čas se nam zdi, da se sploh ne moremo sprostiti. Poleg tega se včasih telo na stanje napetosti odzove tudi z mehaničnimi ponavljajočimi se gibi, kot so pokašljevanje, popravljanje očal, premikanje glave, ramen in podobno.
Osebe, pri katerih se razvijejo anksiozne (tesnobne) motnje, so imele velikokrat pretirano zaščitniške ali kontrolirajoče starše, ki so bedeli nad vsako otrokovo besedo ali gibom. Ti otroku predstavili svet kot vedno nevaren in nepredvidljiv. Na to smo se kot otroci odzvali z neko splošno negotovostjo in razmišljanjem kot je: »Ne bo mi uspelo, vedno naredim nekaj narobe, le kaj se bo zgodilo z mano?« in strahom pred življenjem ter vsem, kar se lahko neprijetnega zgodi.
Strah je za razliko od tesnobe odgovor na trenutno nevarnost, ki večinoma prihaja iz zunanjega sveta. Človek se na to odzove s povečanim bitjem srca, potenjem ali mrazom, povečanim krvnim pritiskom in podobno, vse to pa je namenjeno, da se bodisi umakne iz nevarne situacije ali pa se spoprime z okoliščinami s ciljem, da bi sebi spet omogočil varnost.
Če strah preraste v intenzivno in zastrašujočo notranjo nevarnost tako, da ga občutimo kot bolečino v prsih, hitro bitje srca, plitvo dihanje, občutek, da ne moremo dihati, hudo omotico in vrtoglavico, pa govorimo o paniki in paničnem napadu.
Strah lahko združuje tudi tesnobo (anksioznost) in socialno fobijo, kar se kaže v obliki pretiranega strahu pred javnim nastopanjem in izpostavljenostjo, predvsem pred neuspehom in osramotitvijo.
Splošna tesnobna (anksiozna) motnja
Začetki te motnje se najpogosteje pojavijo v zgodnjem odraslem obdobju, pogosta je pa tudi pri starejših osebah. Značilna je pretirana tesnoba in skrb za dogodke in aktivnosti, ki se zdi osebam zelo naporna. Hitro se pojavi utrujenost, težave s koncentracijo, razdražljivost, mišična napetost, oteženo spanje. Tesnoba in skrb osebo ovirajo pri funkcioniranju na pomembnih življenjskih področjih. Človeku s splošno tesnobno motnjo se zdi, sam ne zmore pomiriti ali zaustaviti skrbi, zaradi česar se zmanjša občutek kontrole in poveča napetost ter utrujenost.
Pri zdravljenju ljudje pogosto posežejo po pomirjevalih, zlasti tistih iz skupine benzodiazepinov, ki kratkotrajno ublažijo simptome, vendar imajo tudi precej stranskih učinkov, predvsem hromijo mišične in miselne funkcije, obenem pa povzročajo tudi odvisnost. Mnogo bolj učinkovita je psihoterapija, saj se je potrebno soočiti z miselnimi in čustvenimi reakcijami, ki spremljajo anksioznost (tesnobo) ter stanje sprejeti kot nekaj, kar je povsem nenevarno in bo sčasoma izzvenelo. Ko nas tesnobe in simptomov ni več strah in jih preprosto ignoriramo, izgubijo svojo moč in se hitro zmanjšajo.
Panična motnja
Za panično motnjo so značilni panični napadi, ki pomenijo kratko obdobje intenzivnega strahu v obliki udarjanja in razbijanja srca, drhtenja, potenja, občutka, da ne moremo dihati, bolečine in stiskanja v prsih, slabosti, občutka vrtoglavice in omotičnosti, derealizacije ali depersonalizacije, strahu pred tem, da bi se nam zmešalo in da bomo izgubili kontrolo, strahu pred smrtjo, občutki mravljinčenja, mraza ali vročine. O motnji govorimo takrat, ko so panični napadi pogosti in se temu pridruži še strah pred njimi. Če se temu pridruži še strah pred prostori, kjer smo doživljali te napade, govorimo o panični motnji z agorafobijo.
Specifične fobije
Fobija je pretiran in neutemeljen strah pred nekim predmetom, živaljo, rastlino… ali situacijo. Izpostavljenost temu povzroči tesnobo in celo panični napad. Fobije včasih nastanejo zaradi direktne izpostavljenosti viru strahu, npr. napada psa v preteklosti, še večkrat so posledica prisotnosti osebe v dogodku, kjer se je to zgodilo nekomu drugemu. K nastanku fobij velikokrat prispevajo neugodne čustvene napetosti v družini. Na splošno lahko fobije razdelimo na situacijske fobije, živalske fobije, fobije v naravi in fobije v zvezi s krvjo, injekcijo ali poškodbami.
Za socialno fobijo je značilno, da se pojavi kot tesnoba v stikih z ljudmi, na javnih prireditvah, nastopih. To ni običajna trema in plahost, ampak intenzivna tesnoba in stres, strah pred osramotitvijo in izpostavlljenostjo ter strah pred tem, da bi ljudje opazili, kako je osebo sram, zardeva, je nemočna in podobno. Tesnoba (anksioznost) se lahko pojavi že precej časa pred napovedanim dogodkom. Pogosto se pojavi tam, kjer starše zelo skrbi, kaj si bodo drugi mislili o njih.
Akutna in postravmatska stresna motnja
Obsesivno kompulzivna motnja je sestavljena iz obsesij ali prisilnih misli in prisilnih dejanj. Obsesije so ponavljajoče se vsiljive misli ali podobe, ki jih oseba doživlja kot neprimerne ali prepovedane. Zdi se ji, da jih ne more kontrolirati, zato se boji, da bo zaradi njih naredil nekaj groznega in nezaslišanega. Običajno se to kaže na področjih kot so nega telesa, red, simetrija, spolni ali nasilni impulzi. Prisilna dejanja so oblike ponavljajočega se vedenja, ki naj bi zmanjšale tesnobo glede prisilnih misli in preprečile kakšno katastrofo, ki se je oseba boji. Osebe se kljub ponovljenim ritualom navadno ne umirijo, ampak zraven kažejo še simptome izogibanja, tesnobe, panične motnje ali depresije.
Vse te težave anksioznosti (tesnobne) lahko učinkovito odpravimo z psihoterapijo.